Artemisia Gentileschi: duh Cezarja v duši ženske

Še preden je Artemisia Gentileschi dopolnila 20 let, je njen oče Orazio, prav tako slikar, napisal pismo potencialnemu mecenu v Firencah, v katerem je priporočil njene storitve. »Moja hči slika tri leta,« je napisal, »in že zdaj ustvarja dela, ki jih marsikateri mojstri tega poklica ne bodo nikoli uspeli ustvariti.« 

Besede Orazia so nedvomno vsebovale kanček očetovske pristranskosti in ponosa. Toda ker so upodobitve, ki jih je Artemisia ustvarila v svoji karieri, tako posebne in ker še dandanes uživa zelo visok ugled med kustosi in kritiki, se zdi, da so bile besede njenega očeta trdno ukoreninjene v resnici.  

Rodila se je v Rimu leta 1593 ter v svojem življenju veliko potovala in doživela marsikaj med svojim daljšim bivanjem in delovanjem v Firencah, Benetkah, Londonu in Neaplju. Leta, ki jih je preživela v zadnjem od teh velikih mest, so predstavljena na novi razstavi Artemisia Gentileschi a Napoli. 

Na razstavi je približno 50 del, ki so, prav prikladno, na ogled v Gallerie d‘Italia – Napoli, muzeju bančne skupine Intesa Sanpaolo v Neaplju. 

»Morda je o obdobju, ki ga je umetnica preživela v drugih krajih, znanega več kot o obdobju, ki ga je preživela v tem mestu,« pravi Antonio Ernesto Denunzio, namestnik direktorja Gallerie d’Italia – Napoli in sokustos razstave. »Toda, kakor smo ugotovili med pripravljanjem te razstave, so bila Artemisijina leta v Neaplju enako zanimiva.« 

Razen krajšega obdobja, ki ga je preživela v Londonu med letoma 1638 in 1640, je Gentileschijeva bivala v Neaplju neprekinjeno od leta 1630 do njene smrti nekje v sredini 50. let 17. stoletja (točen datum njene smrti ni zabeležen). Vodila je uspešno in neodvisno delavnico – kar je izjemen dosežek za takratne umetnice – ter ohranila povezave s princi in drugimi pomembnimi meceni po vsej Evropi.  

Razstava Artemisia Gentileschi a Napoli prikazuje izjemne slike iz njenega obdobja v Neaplju, denimo Sveta Katarina Aleksandrijska (iz zbirke Narodnega muzeja v Stockholmu) ter Judita in njena služkinja z glavo Holoferna (iz zbirke Narodnega muzeja v Oslu). 

Giuseppe Porzio, sokustos razstave, pravi: »Ena izmed slikarskih posebnosti Artemisie so bile njene upodobitve žensk kot junakinj – ki jim je vnesla moč in pogum.« 

Med te upodobitve spada tudi upodobitev svetopisemske Dalile na sliki Samson in Dalila, ki je del umetnostne zbirke skupine Intesa Sanpaolo in je prav tako na ogled na razstavi. Na tej sliki je Dalila upodobljena s škarjami v rokah, ko spletkari s svojim spremljevalcem, le nekaj sekund preden ostrižeta Samsonove lase, da bi izničila moč, ki mu jo je podelil sam bog.    

Artemisijino mladost je zaznamoval kar dobro dokumentiran spolni napad, ki ga je utrpela pri svojih 17 letih, ko jo je zlorabil sodelavec njenega očeta, slikar Agostino Tassi. 

S pomočjo državnega arhiva v Neaplju razstava danes razkriva tudi biografske podrobnosti njenega poznejšega življenja. Med te spadata nosečnost njene neporočene hčerke Prudenzie – edine od Artemisijinih petih otrok, ki je preživela mladost – in prisilna poroka Prudenzie z očetom njenega otroka.    

Na razstavi Artemisia Gentileschi a Napoli sta izjemno zanimivi tudi dve od treh mogočnih platen, ki ju je umetnica naslikala za katedralo Pozzuoli (v starodavnem obmorskem mestu Pozzuoli nedaleč od Neaplja) med letoma 1635 in 1637. To sta Sveti Januarij v amfiteatru v Pozzuoliju ter Svetnika Prokul in Nikeja, slednja slika pa je bila restavrirana posebej za to razstavo.  

V zgodnjem 17. stoletju je bil Neapelj po prebivalstvu drugo največje mesto v Evropi takoj za Parizom in je imel več kot 300.000 prebivalcev. Mesto je bilo pod špansko oblastjo – razen v kratkem obdobju v letih 1647 in 1648, ko so se Neapeljčani, razjarjeni zaradi vedno večjih davščin, uprli in razglasili republiko. Iz Neaplja so leta in leta prihajale velike količine orožja in vojščakov, ki so bili na voljo svojim vladarjem v francosko-španski vojni.  

Občasno je bilo življenje za Artemisio težko in to je bil tudi eden izmed razlogov za njen odhod v Anglijo. V pismu tajniku nadvojvodi Toskanskemu Andrei Cioliju iz leta 1636 je napisala: »Ne želim več živeti v Neaplju, tako zaradi [vpliva] vojne kot tudi zaradi visokih življenjskih stroškov.« 

Kustosa razstave sta seveda pripravljena povedati več o teh zgodovinskih podrobnostih, kot tudi nekaj o umetniškem ozadju. 

Na razstavi bodo tako predstavljena tudi dela umetnikov, kot so Massimo Stanzione, Paolo Finoglio, Francesco Guarino, Andrea Vaccaro in Annella de Rosa.

Toda morda bi morala imeti zadnjo besedo sama Artemisia. Leta 1649 je povedala zbiratelju, ki je menil, da mu je zaračunala preveč za sliko: »Pri meni vaše ugledno gospostvo ne bo na izgubi. [Namreč] našli boste duh Cezarja v duši ženske.« 

Obiskovalci muzeja Gallerie d’Italia – Napoli bodo lahko to zimo sami presodili, kako odličen je bil ta duh.